POPOL VUH – Zgodba... ki je rodila Svet
7. Zrcalo Iz Obsidiana – Prebujenje Zavesti
"Kdor pogleda v zrcalo obsidiana, ne vidi obraza.
Vidi svojo resnico.
In ta… ne sprašuje za dovoljenje."
Ko je tema minila… je ostal le še pogled.
Dvojčka sta prehodila svet.
Padla in vstala.
Premagala bogove. Premagala smrt.
A resnično preizkušnjo je čakal šele zdaj.
Ne zunaj – ampak znotraj.
Obsidian čaka.
Stari svečeniki so govorili:
"Obsidian je noč, ki si upa gledati."
Je kamen, ki ne blešči kot zlato.
Ne govori kot voda.
Ne raste kot drevo.
Ampak kdor vanj zre…
bo uzrl vse.
Dvojčka sedeta pred zrcalo.
Ne zato, da bi videla svoj odsev.
Temveč da bi uzrla tisto, kar ju je vedno tiho spremljalo:
- Dvom.
- Jezo.
- Pogum.
- Ljubezen.
Vsak utrip srca je bil zdaj jasno viden.
Kot da bi jim nekdo odvzel kožo – in pustil samo resnico.
In zrcalo je začelo govoriti.
Ne z glasom.
Z občutkom.
Z valom.
Pokazalo jima je vse spomine – tiste, ki sta jih pozabila.
Pokazalo jima je vse, kar sta kdaj skrivala.
Zrcalo ne sodi.
A tudi ne popušča.
"Tu si.
In to si ti."
Ali se boš sprejel?
To je bilo vprašanje, ki ni imelo besed.
Le tišino.
In v tej tišini je vsakdo sam.
To je mesto, kamor ne pride noben bog, noben demon, noben prijatelj.
To je kraj, kjer si gola duša, ki mora reči:
"Da. To sem jaz. In iz tega bom rastel."
Zrcalo je razpadlo.
Ne ker bi ga razbila.
Temveč ker je opravilo svoje.
Iz drobcev obsidiana je zrasla nova svetloba –
ne svetloba zvezd…
temveč notranja svetloba, ki zdaj prvič ni bežala sama pred seboj.
Refleksija
Poglej vase.
Ne išči lepote. Ne išči potrditve.
Išči tišino – tisto, ki te ne zaničuje in ne hvali.
Tisto, ki te samo drži v naročju, in pravi:
"Zdaj si se resnično srečal."
