Naj bo izrečena v tišini srca.
Naj jo sliši drevo. Naj jo sliši dih.
Naj jo sliši tisti, ki se je spomnil, da je del kroga.
🌅 Vzhod – Kʼin – Kjer se rojeva svetloba
Naj vzhod odpre vrata novemu dnevu.
Naj sonce, ki vstaja, požge vso temo v meni.
Naj me spomni, da je vsak začetek blagoslov.
In da je svetloba, ki jo iščem zunaj… rojena v meni.
In lakʼech – Jaz sem ti.
🌄 Zahod – Chik’in – Kjer umira sonce
Naj zahod sprejme vse, kar mora oditi.
Naj v meni umre tisto, kar ni več del moje poti.
Naj zaupam, da vsak konec ni konec –
temveč seme v temi, ki že kali novo svetlobo.
Hal lakʼen – Ti si jaz.
🌌 Sever – Xaman – Kjer bivajo predniki
Naj sever odpira vrata spomina.
Naj se spomnim tistih, ki so me nosili s pesmijo in tišino.
Naj hodim z njihovim pogumom, a s svojim srcem.
Naj ne pozabim, da sem list – in hkrati korenina.
Kʼo wiʼinik – Z menoj so ljudje.
🌋 Jug – Nojol – Kjer pleše ogenj
Naj jug prebudi ogenj v meni.
Naj ne ugašam svojega plamena zaradi strahu.
Naj žarim ne zato, da bi izgorel –
temveč da bi ogrel tiste, ki še iščejo svoj glas.
Bʼaxtun – Seme časa gori v meni.
🌌 Nebo – Ka’an – Neskončnost nad mano
Naj se odprem nebu nad seboj.
Naj moj dih seže v zvezde.
Naj se spomnim, da sem več kot snov –
da sem val, misel, svetloba, ki pleše med svetovi.
Oxlahun Tiku – Sveti dih trinajstih nebes.
🌍 Zemlja – Lu’um – Mati pod mojimi nogami
Naj hodim po zemlji s spoštovanjem.
Naj se zahvalim za vsak list, vsak kamen, vsak dih.
Naj moje stopinje ne zahtevajo – temveč blagoslavljajo.
Naj vedno čutim, da sem sin/hči zemlje.
Kabʼawil – Dvojni pogled svetega in snovnega.
🌀 Središče – Najil – Srce srca
Naj se vrnem v sredino.
V točko, kjer ni več severa, juga, vzhoda, zahoda.
V prostor tišine, kjer duša sliši Resnico.
Tam sem jaz.
Tam si ti.
Tam je vse… eno.
Hunabʼ Ku – Eno Srce, Eno Vesolje.
🕊️ Tako se zaključi molitev.
Ne kot prošnja. Temveč kot obljuba, da se bomo spomnili.
Da bomo dihali kot svet – ne ločeni, ampak povezani...
