POPOL VUH – Zgodba... ki je rodila Svet
4. Kri Drevesa – Prva Bitja in Njihov Zaton
"Bogova sta oblikovala prve ljudi. Njune roke niso bile iz mesa, temveč iz misli. Toda, ko so shodili po zemlji… so pozabili pogledati v nebo."
Bila sta zadovoljna z Zemljo.
Tepeu in Gucumatz sta videla, da je Zemlja lepa.
Zrak je bil mehak, kot dah med bogovi.
Reke so bleščale kot srebrne misli.
Drevesa so pela – vsak list je bil kot nota v orkestru sveta.
Toda nekaj je manjkalo.
Kdo bo slišal pesem sveta?
Kdo bo hodil zavedajoče, kot zvezda po zemlji?
Kdo bo nosil nebo v sebi?
Prvi poskus: Ljudje iz lesa
Bogova sta izbrala drevo, ker je živelo najbližje med svetovi.
Njegove korenine so čutile podzemlje.
Njegov trup je slišal srce Zemlje.
Njegove veje so se pogovarjale z vetrom neba.
In iz tega drevesa…
sta izrezljala prve ljudi.
Bili so hitri. Bili so močni.
Hodili so. Govorili so. Gradili so.
Toda… v njihovih očeh ni bilo ognja.
Niso poznali hvaležnosti.
Niso pozdravili sonca, ko je vzšlo.
Niso zahtevali blagoslova, preden so si vzeli.
Niso molčali, ko je narava jokala.
Niso slišali sveta, ki jih je nosil.
Bogova sta ju gledala.
In v srcu sta začutila… tiho žalost.
"Iz lesa so, in tako tudi čutijo – kot hladen les: brez bolečine, brez ljubezni, brez spomina."
Kdo so bili ti ljudje?
Niso bili zlobni.
A niso bili živi.
Imeli so obliko – a ne zavesti.
Imeli so usta – a brez molitve.
Imeli so roke – a brez dotika, ki zdravi.
Bili so posnemovalci bogov, a brez duše bogov.
In ko so se razmnoževali, je svet postajal hladen, ustrojen, brez svetih besed.
Narava je vstala.
- Psi, ki so jih nekoč hranili, so jih ugriznili.
- Kamni, ki so jih lomili brez spoštovanja, so jih zasuli.
- Voda, ki so jo pili brez hvaležnosti, jih je utopila.
- Ptice, ki jih niso poslušali, so jih zapustile.
Celo drevesa, njihova mati, so jim obrnila hrbet.
"Zakaj bi nosili tiste, ki ne nosijo ničesar?"
In svet je začel brisati svojo napako.
Zaton brez krvi – A s solzami.
Ljudje iz lesa niso umrli v boju.
Umrli so v pozabljenosti.
Kot zgodba, ki se ne pripoveduje več.
Kot senca, ki ne meče več svetlobe.
In njihova telesa so razpadla –
ne v pepel, temveč v prah brez pesmi.
Bogova sta molčala.
Tepeu je pogledal Gucumatza in rekel:
"Oblika ni dovolj. Zvok ni dovolj.
Človek mora imeti v sebi nekaj, kar gori… nekaj, kar se spominja."
Nova odločitev je začela kliti.
»Ne bomo več iskali v lesu.
Poglejmo, kaj raste z dušo.
Poglejmo, kaj hrani telo in hkrati srce…«
Njune oči so padle na koruzo.
Tam je rasla – tiho, nežno, z zlatimi lasmi in belo dušo.
Hrani – a ne rani.
Raste – a ne rabi nobene slave.
"Iz tega… iz koruze… bomo naredili prave ljudi."
Ampak to… to je že druga zgodba.
Refleksija
V čem si narejen ti, popotnik?
Si les brez ognja – trden, a brez duše?
Ali si pšenica – ki nosi v sebi seme za druge?
Ustavi se.
Položi roko na drevo.
Vprašaj ga, ali si med njegovimi otroki,
ali si le mimoidoči iz časa lesa...
