POPOL VUH – Zgodba... ki je rodila Svet
3. Zemlja Vstane Iz Spomina Vode
"Ko sta bogova dihala in pela svetove v obstoj, je voda prvič zaslišala svojo pesem. In iz njenega spomina… je vstala Zemlja."
Na začetku je bila samo voda.
Voda brez barve, brez vonja, brez tokov.
Tiha, kot da se ne upa premakniti, da ne bi zmotila sanj bogov.
Toda… pod njeno gladino so se zbirale misli.
Voda je bila prva, ki si je vse zapomnila.
Pred oblikami, pred svetlobo, pred besedo – ona je že vedela, kaj bo.
Nekateri pravijo, da je bila voda kot mati.
Drugi, da je bila kot spomin… ki ve več, kot si upamo vprašati.
"Spomni se sveta," je šepnil Gucumatz.
"Spomni se ga iz sebe," je zapel Tepeu.
In voda se je začela gibati.
Najprej počasi – kakor da bi plesala.
Potem v spiralah – kakor da bi pisala nevidna znamenja.
In iz tistih gibanj, iz tistih ploskih valov,
se je začelo nekaj dvigovati.
Prva Zemlja ni bila trdna.
Ni bila kot danes. Bila je živa koža stvarjenja.
Mehka in sijoča. Lahka kot sanje.
Pogledal si jo – in je spremenila obliko.
Dotaknil si se je – in te je začutila nazaj.
Gore so bile kot zložene misli, doline kot dihalne poti planeta.
Ni bilo betona. Ni bilo robov. Vse je dihalo – skupaj.
Kako so nastale prve gore in reke?
Ko sta bogova pela, so besede padale v vodo.
Vsaka beseda je bila kot kamenček.
In ko so se ti kamenčki dotaknili vodne kože,
so se oblikovali otoki, grebeni, tla.
Tako je nastala prva gora –
iz zvena, ki je rekel: "Dvigni se."
In tako je nastala prva reka –
iz šepeta, ki je rekel: "Poteči, kakor se spomin razliva."
Prve živali še niso hodile.
A že so sanjale svoje gnezdo.
Že so vedele, kam bodo položile svojo pesem, ko pridejo.
In Zemlja jih je čakala.
Ne kot kraljica, temveč kot prijateljica, ki si želi biti dom.
A zemlja je bila sama... in to je bogove zaskrbelo.
»Je dovolj močna, da bo nosila ljudi?«
»Bo zdržala sonce, ogenj, težo src?«
Zato sta ustvarila štiri opore sveta –
svete smeri, ki držijo nevidni tempelj stvarstva.
- Vzhod, kjer se rodi dan.
- Zahod, kjer sanje postanejo senca.
- Sever, kjer duh sliši.
- Jug, kjer kri govori.
V sredini pa... je vzklilo drevo.
Ne navadno drevo.
To je bilo prvo Drevo Sveta, ki povezuje spodaj, zgoraj in tukaj.
Njegove korenine so segale v podzemlje, njegovo deblo v zemeljski svet, njegove veje pa v zvezdno mrežo.
Drevo je reklo:
"Vse bo rastlo. In vse bo umrlo.
Ampak nič se ne bo izgubilo – vse se bo vrnilo skozi mene."
Zemlja, ki sliši, čuti, spominja.
Vsak korak, ki ga boš naredil nanjo,
bo zapisan v njen spomin.
Vsaka tvoja misel, če jo izgovoriš v tišini,
bo ujeta v pesek, v kapljico, v list.
Refleksija
Stopi bosi na zemljo.
Zapri oči.
Ne govori – naj tvoja koža posluša.
Morda slišiš pesem vode,
iz katere je vstala zemlja,
in skozi njo...
boš slišal tudi sebe...
